Room 464 [Julien&Zara]

Odprla je oči ter se zazrla v strop svoje sobe. Oboževala je to majhno sobo sredi Amsterdama. Bila je podobna kakor tista iz filmov katere je gledala skoraj vsak večer vedno znova in znova. In vedno so ji prav te male sobe, podobne hotelskim bile popolne- zdaj pa ko je tudi sama bivala v eni izmed njih si ni mogla želeti česa več. Imela je tu Juliena in imela je srečno življenje. Zazehala je ter dvignila roke visoko v zrak in se malo raztegnila. Ne glede na to, da je bila postelja naravnost kraljevska je pogrešala tisto svojo majhno posteljico v kateri je skoraj vse svoje življenje spala kakor otročiček. Potem je odšla in vse se je spremenilo. Za tvoje dobro je ji je vedno govorila mama, čeprav ji to ni niti malo dišalo. Katera mama pa si ni želela svojih otrok za vedno ob sebi vse do njihove smrti ? In tako je tudi to majhno bitje katero je Zara oboževala hotelo imeti svojo majhno punčko ob sebi. Kljub svojim bolečinam pa je mislila na hčerkino srečo, samostojnost in izobrazbo. Ter seveda pozabila na šokantno novico, da bo bivala s svojim fantom in izbrisala vse možne prizore iz svoje glavo. Zara je na svojo mamo bila ponosna in imela jo je rada. Tako je sedela na postelji medtem ko je Julien še vedno trdno spal. Nasmehnila se je ter spela svoje lase v čop ter počasi pritisnila moškemu njenih sanj rahel poljub na lica ter previdno vstala saj ga ni hotela zbuditi, sploh pa je bil tako zelo prelep ter miren v spanju, da se ji je srce trgalo. Z lahkimi koraki je odšla iz spalnice ter rahlo zaprla vrata za sabo in se odpravila proti kopalnici, kjer je svojo jutranjo podobo spravila v red. Lase si je lepo skrtačila, da so nežno padali na njena ramena in svoje oči je rahlo poudarila z črtalom za oči, drugega pa ni potrebovala. Veliko raje je imela svoj naraven videz, ki se je skladal z njenim karakterjem. Rahlo si je mrmrala besedilo svoje najljubše pesmi >> One life to live, one love to give. <<. Kmalu je bila pripravljena zato se je še hitro preoblekla v čista oblačila, ki so bila obešena na starem obešalniku ter izstopila. Zaslišala je zvoke in bilo je več kot očitno, da je to Julien saj drug ni mogel biti. Po eni strani je bila vesela da se je zbudil iz večnega spanca spet po drugi pa ji je bilo žal saj je imela občutek, da ga je zbudila. S svojim očarljivim nasmeškom je odšla proti vratom spalnice ter ga tam presenetila s toplim poljubom na njegove vedno sladke ustnice. >> Sem te zbudila, ljubi ? << ga je odgovorila z otroškim glasom katerega je vedno rada uporabljala ko ji je bilo zaradi česar žal. Poleg tega pa se ji je zdel zabaven. Svoje roke je ovila okoli njegovega vratu in ga pogledala z iskricami v očeh. Juliena je ljubila bolj kot si je mislila, da kadarkoli bo sploh koga. Preprosto ni verjela v ljubezen saj je še ni doživela, ob njemu pa se je to spremenilo od trenutka ko ga je videla in ko ji je tisti dan pomagal z denarjem. Še vedno je bila jezna na tiste lovce, ki so ji ukradli vse kar je imela poleg tega pa je tista torba bila njena najljubša. Po prijavi so se na veliko srečo stvari pojavile v dobrem stanju in dva mulca sta končno pristala tam kjer bi morala biti že zdavnaj-za zapahi. Zara pa tudi ne bi bila Zara, če jima ne bi bila nekako tudi hvaležna. Hvaležna, da je zaradi njune kraje spoznala nekoga, ki je vsako jutro znova in znova privabljal nasmeh ona obraz. In tako je tista torbica izgubila ves svoj pomen. Zdaj je bila le torbica in Julien njeno življenje. >> Kako si spal ? << ter mu pritisnila še en poljub in se še bolje stisnila k njemu. Pa tako zelo jo je skrbelo kako bo živeti z njim, zdaj pa si ni mogla predstavljati da bi dobila kogarkoli drugega za sostanovalca. Lahko bi bilo prijazno dekle, čeden fant katerega bi Julien vsak dan znova opazoval ali pa zoprno dekle, ki misli da je ves svet le njej.